dvoboj

Dvoboj

dvoboj

Režiser Diego de Brea je u središte predstave, koja se oslanja na poznatu pričo o Abelardu i Eloizi, postavio večitu suprotnost i sudbonosnu privlačnost između muškarca i žene. Na minimalistično postavljenoj sceni sve preraste u režisersko tačno zamišljen dijalog. Reči lete kao strele, a pogled je kao zamah mačem kroz srce. Svaka reč i svaki gest glumaca pretvori se u posebnu simfoniju na bini koja kuca u ritmu mržnje, želje, hladnoće, ponižnosti, prezira i čežnje za ljubavlju i dodirom. Predstava je ikonografski izložena i zato je gotovo sakralna, kao da dolazi iz nekog dalekog vremena i istovremeno kao intimni ritual ona se događa i nastavlja u nedogled. Glavni objekat želje protagonista je dodir, međutim kada se on stvarno dogodi znamo da su protagonisti na tom putu iscrpeli sva svoja osećanja i da dodir zapravo može biti samo ubod.
Režiser Diego de Brea je uz studije režije studirao i komparativnu književnost i istoriju umetnosti na Filizofskom fakultetu u Ljubljani. Akademiju za pozorište, radio, film i televiziju u Ljubljani završio je 1999. godine diplomskom predstavom Obločnica, ki se rojeva, Ivana Mraka i za istu bio nagrađen studentskom Prešernovom nagradom Univerziteta u Ljubljani i nagradom na festivalu akademija u Brnu. Autor je mnogih predstava i autorskih projekata. Trenutno u Pozorištu lutaka u Ljubljani stvara novu predstavu za decu.

Režiser Diego de Brea je poleg režije študiral tudi primerjalno književnost in umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljanji je končal leta 1999 z režijo predstave Obločnica, ki se rojeva Ivana Mraka in zanjo prejel študentsko Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani in nagrado na festivalu akademij v Brnu. Je avtor številnih predstav in avtorskih projektov. Trenutno v lutkovnem gledališču v Ljubljani ustvarja novo predstavo za otroke.

DVOBOJ
Režiser Diego de Brea je v središče predstave, ki je oprta na znamenito zgodbo o Abelardu in Heloisi, postavil večno nasprotje in usodno privlačnost med moškim in žensko. Na minimalistično postavljeni sceni vse skupaj preraste v režijsko natančno zasnovan dialog, v katerem besede sikajo kot puščice in je pogled kot zamah z mečem naravnost v srce.
Vsaka beseda in vsaka gesta, ki jo izrečeta in ustvarita igralca, se prelije v posebno odrsko simfonijo, ki utripa v ritmih sovraštva, želje, hladu, ponižnosti, prezira ter hrepenenja po ljubezni in dotiku.
Predstava je zaradi ikonografske postavitve skoraj sakralna, kot bi prihajala iz nekega daljnega časa, ter se hkrati kot intimni ritual dogaja in nadaljuje v neskončnost.
Glavni objekt želje obeh protagonistov je dotik, vendar, ko do njega pride vemo, da sta na tej poti izčrpala že vse svoje čustvovanje in da je dotik pravzaprav lahko le vbod.

»Vse izrečeno v predstavi, vsak premik, vsaka gesta so natančno premišljeni. Ničesar ni premalo in ničesar ni preveč. Koncentracija in disciplina obeh igralcev sta nujni in fascinantni.«
(FINANCE, 2.4.2002)

Dvoboj

Slovenija